LES MACARONS

Mislim, da sem Laduree odkrila, ko sem bila prvič v Parizu. Kar nekaj časa nazaj.  In vedno, ko  sva  se vračala, sva si vzela čas za zajtrk ali kosilo. Restavracija mi je postala pojem vsega pariškega. Spomnim se čakanja v vrsti za makarone in moškega pred mano, ki sem ga opazovala v vsej njegovi veličini pariškega. Brezhibno nonšalantno, od  izbire obleke do šopka vrnic,na dolgih pecljih,v roki. Diskretno zavitih v tanek papir. To poudarjam, ker sem na celofan alergična.  V veliko škatlo mu je prodajalka izbirala makarone, ki so se prelivali v odtenkih barve sivke in zelenega čaja. In na koncu velika pentlja.  Po vsemu sodeč je kupoval darilo za svojo drago, ženo ali ljubico. Vse skupaj je spominjalo na Le Divorce, film, ki sem ga predelala do potankosti.

Svojo ljubezen do pariškega sem prenesla na svojo hčero, mogoče pa se je vse skupaj dogajalo hkrati in sva se v pariško zaljubile obe, ona še bolj romantično kot jaz sama. A. je spregovorila francosko, predvsem pa začela z raziskovanjem kulinarke in vsega francoskega. Ure in ure pregledovanja blogov,  branja, iskanja popolnega recepta.

In se lotila peke makaronov. Veščina peke makaronov naj bi bila prava umetnost. Od pravilne temperature beljaka, prave suhosti moke in ne vem kaj še vse. 

Brala sem recept  Luke in Valentine Novak (Preprosto slovensko), ki očitno s peko makaronov nista bila prepričljiva saj je slika izdelka simbolična, kar pri njiju ni v navadi.  Naše domače  knjižne police so polne kuharskih knjig, tudi posebnih za francosko pecivo.

A. je vso  vročo nedeljo  presejala mandljevo moko, dodajala esence,  stepala beljake… Po celem dnevu dela in pokušanja pa je rekla, da bodo do konca avgusta sigurno najboljši. Bomo videli….