Naša
vrtna uta počasi dobiva svojo končno obliko. Zunanja ureditev nam bo vzela še
kar precej časa in dela, s toplim vremenom in voljo bomo 1. maja zakurili
ogenj.
Največja
drama projekta so nedvomno izvajalci. Ne glede na dejstvo, da pripadam arhitekturnemu
cehu in je moj imenik poln mojih izvajalskih sodelavcev ne gre brez »kovačeve
kobile«. Vedno sem nekje na koncu lestvice kjer se mudi, ker če kdo razume,
potem jaz sigurno.
Zidar,
Selmir, mi pravi, da bom na koncu sigurno zadovoljna… Sicer planira čez praznike
v Bosno, ampak prane plošče bova baje položila, če jih bodo imeli v trgovini
dovolj. Zadnjič jih je namreč zmanjkalo. Humko, drugače Tomaž, to je taisti, ki
je delal za Angleško kraljico in je vsekakor boljši predstavnik vrtnarske
stroke pri nas, ima stalen problem z dobavo iz Nizozemske, tudi če so vremenske razmere
idealne. Najbolj kooperativen je Anže,
električar, brez katerega verjetno še danes ne bi imela narejenega polovico
vsega.
V
petek pride Matej z montažo kuhinje. Matej se sicer redko oglaša na telefon,
kar pa obljubi tudi naredi.
Pa
še okna. Vedno mi je bilo logično, da se pri suhi montaži hkrati z dobavo oken
dobavijo tudi okenski okvirji, letvice. Zmota.
Le
te je potrebno naročiti naknadno, ob predpostavki, da imaš srečo, da jih je
mizar, ki je dobavil okna pripravljen narediti. Rok za dobavo pa je ob
predpostavki usluge mesec in pol….
Od
poraza do poraza do končne zmage.
Na okenskih steklih so nalepljeni trakovi, tak naj bi bil raster lesenih prečk. Bila sem že odločena, da jih ne bo, pa se je v steklo zaletil majhen ptiček in ker ne želim povzročati ptičjih samomorov letve bodo.
Takole optimistično izgleda obsijana s soncem. Uspelo pa mi je pobarvati lonce za rože, tukaj hvala Bogu nisem od nikogar odvisna.
Spodaj pa prenovljena kredenca, ki bo edina oprema poleg kuhinje in oprema za stene... Nadaljevanje sledi....
Ni komentarjev:
Objavite komentar