9. apr. 2014

David Nightingale Hicks



Baje da v Ljubljano prihaja Ikea. Ne vem, ali je to dobra ali slaba novica. Nova delovna mesta na eni strani in pa še večja globalizacija na drugi, tako nekako. 
Ampak ne želim razpravljati o Ikeii. Včeraj sem ob poslušanju poročil o Ikeii razmišljala o pokojnem gospodu Hicksu, ki me že dalj časa inspirira in njegovem intervjuju, ki je bil opravljen že dolgo nazaj,   Dotični gospod je bil vsestranski mož angleškega podeželja, ki si je kljub poroki  z aristokratinjo, privoščil boemski način življenja. Hkrati s poroko pa je pridobil tudi petične naročnike, kjer je lahko brez omejitev širil  svoje ideje in ustvarjal nepozabne ambiente.
 Predvsem se je zapisal v oblikovanje prostorov z geometrijskimi vzorci, kar verjamem da je bila kar revolucionarna poteza tistega časa. In pa barve. Sposobnost kombiniranja močnih odtenkov in starih in modernih kosov. Vzorec tapet  šestdesetih let, ki ga imamo kot asosciacijo na tiste čase je njegov.

Na intervju  sem se spomnila v odnosu do švedskega giganta in na Hicksovo  razmišljanje o kupovanju pohištva, kar se je zdelo   možu njegovega kova nezaslišano. Kupovanje pohištva v trgovini namreč.
Pohištvo se vendar podeduje, potuje iz roda v rod, ali se ga po skrbno izdelanih načrtih naroči v mizarski delavnici. 
Misel na nakup pohištvenega kosa v trgovini se mu je zdela  zelo neoukusna.
In pomislim na znane  kose Ikee. Ob  gledanju ameriških serij vidim predalnik  iz Ikee, katerega imam v domači knjižnici, ali še bolje. Zadnjič sem ujela mehiško nadaljevanko, kjer je steno v otroški sobi krasila tapeta, ki sem jo pred leti namestila v sobo takrat majhne punčke.
 
Odgovor, ali se veselim še ene Ikee  ni preprost. 
Poskušajmo najti kose pohištva z zgodovino, če si nečesa novega zelo želimo, naj želja počasi prerase v naročilo, ali obisk in nakup večnega komada, kakšen majhen kos pa si  kupimo v instant trgovini. 
In uživajte v slikah današnjega prispevka, ob misli da so bili ambienti  narejeni približno 50 let nazaj.











1. apr. 2014

Metro keramika



Vedno so mi bile všeč podolgovate ploščice v sijaju, dimenzij približno 10 krat 20 centimetrov. Največkrat sem bila nad njimi navdušena v podzemnih postajah metrojev v Parizu in New Yorku, mislim pa da se spomnim takega postajališča tudi iz Munchenskega živalskega vrat.
Pri nas niso prav pogosto videne,  mogoče pa mi bo uspelo z njimi prenoviti kopalnice vile na Bledu. Kopalnice so majhne, ozke in podolgovate, z visokimi stropovi.  Mogoče bom realizacijo lahko objavila že v dveh tednih…. 






28. mar. 2014

PS 2014



Ikea s pričetkom aprila  ukinja Faktum. Pravzaprav je bil zadnji čas, ker smo uporabniki kuhinj sisitema Faktum naveličani. Manjkale so dimenzije elementov, kuhinje so zastarele, skratka čas za nekaj novega. Uvaja se sistem Metod, ki prinaša nekaj novosti, o katerih se razpišem kmalu.

Vedno pa se razveselim njihovih PS kolekcij. V kolekciji 2014 prihaja zanimiva klopca, stojalo za klubuke ali še bolje torbice in lučka. Le kaj na luč poreče Nika Zupanc?






26. mar. 2014

Mlečni dizajn

Našla sem novo spletno stran, ki bo prav prišla za čas, odmerjen jutranji kavi. Pravzaprav sem iskala stenske nalepke, katere sem našla v Celju, nekako prišla do Avstralije in se vrnila na Bled.  Danes nekaj idej za keramične ploščice v kuinji in pa seveda povezava do mlečnega dizajna.
design-milk.com





25. mar. 2014

I spy - trokadero, zlata in bakrena



Vsem tistim, ki ne veste kaj je trokadero nudim pomoč v spodnjih vrsticah. Začelo se je nekako takole. Kje pa bo čistilka natočila vedro vode? Ja navadno odpreš pipo in priteče. V navadnem lijaku v wc pa to odpade. Ker vedra ne moreš postaviti pod pipo. Precej logično.
Ločim moški in ženski wc, ker imam dovolj prostora namestim umivalnik in pipo, lepo v vsaki wc posebej. Tukaj moram  kot obrazložitev navesti, da delam na opremi pisarniških prostorov in  da so finančni okviri zelo limitirani.  
In ko sta moški in ženski wc nekako pod streho, se pojavi vedro vode, katerega je potrebno napolniti.
V skupnem predprostoru wc  naj bi bil tudi umivalnik. Tak za obiskovalce in za vedro vode. In kjer je vedro vode je navadno  stenska pipa. In temu se reče trokadero. Ko sem raziskala možne variante mi je želja po dobrem interieru pričela polzeti iz rok.  Armala ni več,  Unitas pa ima stensko pipo tako, da je ne bi montirala niti v klet.
Tako da sem problem dala v predal, kar je najboljša rešitev in bo v predalu ostal do jutri. Baje se tako stvari uredijo kar same.
Ob raziskovanju možnih rešitev pa sem se navdušila nad programom Alveus, ne boste verjeli, slovenskim. Kovinoplastika Lož.
In komaj čakam na naročnika, ki bo z menoj delil navdušenjem nad svetlečim zlatim in bakrenim.