September v Bretaniji

Ko bom velika se bom preselila v Bretanijo. Pred leti sem po popotovanju po Normandiji sama sebi obljubila, da pridem spet.

V začetku septembra sva  napolnila prtljažnik in se odpeljala. Najprej s postankom v Nemčiji, naslednje jutro pa proti Franciji in  dolini penečih se in opojnih mehurčkov. Čas se je ustavil v podeželskem gradiču, kjer sva prespala, si privoščila večerjo na vasi,  in naslednji dan nadaljevala proti Bretanji.

Za vse tiste, ki imate radi neskončne horizonte, sončni zahod ob devetih zvečer in za vse tiste, ki ne marate svetlobnih napisov na stavbah, velikih plakatov ob cestah, roza in zelenih fasad s petelini…

Za vse tiste je Bretanija. Dolgi sprehodi ob divji obali, nekaj metrsko plimovanje, ki čez dan ladje iz vode prestavi na kopno, mrzel veter, ki zaveje iz kanala. Morje ima okoli 18 stopinj. Domačini v kopalkah lovijo zadnje poletne žarke, bolj pogumni plavajo, midva, vseeno geografsko bolj navajena Mediterana pa v varnem zavetju vetrovk.

V Dinanu sva brezciljno zašla v ulico, ki se je spuščala proti morju.  Kot ljubiteljica Harryja Potterja sem imela občutek, da sem se znašala v Prečni ulici. Manjkali so samo čarovniki. V Cancalu se je čas ustavil pred drugo svetovno vojno. Ribiči, ki oskrbujejo stojnico ob morju  prinesejo ostrige, za nekaj evrov se jih ljubitelji lahko najejo do onemoglosti. Najbrž bi pri nas tovrstno početje ocenjevali kot delo na črno.

Čas se je v raziskovani  deželi ustavil po drugi svetovni vojni.  V mestih se globalizacija ne čuti, nakupovalna središča, pa še ta veliko manjša kot naša,  so na obrobju mest.

Iz kanalskih otokov se na dnevne izlete pripeljejo stari avtomobili z lastniki v karirastih čepicah.

Hiše, tudi nove so narejene po vzoru starejših.

Strnjen vtis popotovanja je vsekakor tradicija in spoštovanje preteklih generacij.