AMBIENT

 

Moj odnos do revij najbrž nakazuje znake rahle patologije. Tako mi pravijo moji.

Vsako novo, ki jo dobim po pošti ali jo kupim, ali mi jo prijatelji, ki vedo kaj imam rada,  prinesejo  iz popotovanj naokrog po svetu, najprej malo pospravim. Ali jo dam na nočno omarico, ali v majhne lesene poličke, ki sem jih našla v kleti hiše in so čakale prav na to. Ali pa nov sveženj dišečih strani  za nekaj časa pustim na skrinji v hodniku. Mimo skrinje grem neštetokrat in vsakič uživam v pogledu pričakovanega. Moji so se navadili, da, bog ne daj, novo revijo listati,  dokler je ne vzamem v roke prva.

Pred nekaj dnevi je izšel nov Ambient. Med domačimi moja najljubša. Dobivam ga od prve izdane številke do danes. Bili so že časi, ko so se objave  nagibale k povprečju, z novim pristopom pa je vsebina prekosila vse dosedanje  poskuse na temo branja o  oblikovanju, kulturi in stilu.

In članki v Ambientu nastajajo  za mojo dušo. V sredini tedna  sem vedela, da bo petkovo popoldne tisto pravo. Iz pločnika na cesti zvoki turističnega  vrveža, utrip toplega poletnega dne, moja pasja prijateljica  na siesti ob meni, v sobi, ki sicer pripada moji starejši hčeri in sem jo nekako namenila početju branja.

Vedno so na prvem mestu  članki, ki jih piše  Danaja Vegelj. To pot zelo dobra beseda o modi in stilu. 

»V času, ko sistem vrednot razpada na temeljih kapitalističnega apetita po stvareh, ki se jih kupi z denarjem, je stil pravzaprav volja do življenja . To, da človek zamahne z roko in si misli svoje. Da dvigne glavo in gre naprej , vedoč, da zdaj ni čas za sezname.«

Vedno zadane bistvo in  kratkih sestavkih pove veliko.

In pa intervju z Manco G. Renko.  Veseli me, da sem jo v pisani besedi spoznala. Dekle pri petindvajsetih, ki razume za kaj se gre, kar je danes redkost. In sem zopet našla nekaj, kar bom v bodoče poskušala spremljati.

Skratka, namestite se na male terase, ali v senčno zavetje vrtov, ali v najljubši kotiček stanovanja in vzemite v roke novo, 107  številko Ambienta.