Gromin Dolac

V Gromin Dolac najbrž ne bi nikoli zašla, niti po pomoti,  saj je lociran na koncu sveta. Majhna vasica na Hvaru, do katere se voziš po makadamski cesti in si lahko srečen, če na njej nikogar ne srečaš, saj je izmikanje in umikanje adrenalinska zadeva. Ko prispeš na konec sveta  si hvaležen, da si tam. V včasih naseljeni vasici danes ne živi nihče več.

Družina moje prijateljice ima korenine v Gromin Dolcu. In moja prijateljica je Hvaranka, kjub dejstvu da je odraščala v Splitu in po študiju v Ljubljani zaradi ljubezni v Ljubljani tudi ostala.

Potem Pariz, pa Washington, vedno pa nazaj v Gromin Dolac.

Domovanje njene družine v Gromin Dolcu je nekaj posebnega. Hiša, ki je svoje arhitekturne elemente našla v izročilu otoka, vasice nad njo in vasice Humac, o kateri nekaj malega v eni naslednjih objav.

Do hiše se pride po ozki,  strmi,  kamniti cesti. Mimo zelenega vinograda, ki je pričel svojo zgodbo pred nekaj leti, mimo nasada oljk  in sivkinih grmičkov prispeš na cilj. In ta cilj je oaza miru nad vaško plažo, kjer v junijskih in začetku julijskih dni ne srečaš nikogar.

Moja prijateljica kljub svetovljanski duši pripada otoku. Zdi se mi, da se  vsako leto bolj staplja z domačini, ki so redni obiskovalci čarobne hiške.

V tednu, ki sva ga tradicionalno preživela pri njej, sva bila gosta vseh domačinov v vasi Humac, kjer so častili vaškega  svetnika. Pečenje jagnjetine, dalmatinski napevi, pokušanje plavca..

Nikoli ne doživiš kraja, kot ga doživiš skozi oči domačina… In moja prijateljica je domačinka.