Zima
je bila naporna. V decembru sem si uspela poškodovati plaec desne
roke. Potem sem se veselila januarja, ko si bom snela obveze in se,
v najbolj sneženih dneh zime, lotila prenove dela stanovanja.
Zgodba, da bo takrat najlažje, ker imamo naookrog manj dela (besede
mojih predragih izvajalcev) in bodo pri meni mimogrede zaklljučili
se je končala približno takole. Ko so bile vse tapete na tleh,
stene pripravljene za kitanje, mimogrede, tega je bilo približno 90
m2, sem dobila gripo. Tisto pravo, z vročino visoko v nebo in
bolečinami do prstov na nogah. Tako, da sem v pižami kolovratila
med lestvami po hiši in gledala stene, ki so se sušile prepočasi –
tisto o kitanju, mimogrede, se seveda ni uresničilo.
Na
vprašanje kdaj bomo končali je bil odgovor približno tak, kot smo
ga poslušali ko smo bili majhni: »Kolikokrat še prespimo in gremo
na morje?«
No,
kakorkoli, obrtniki so se pobrali, jaz pa sem se, recimo zdrava,
lotila spomladanskega čiščenja, kljub koledarju, ki je kazal mesec
februar. In sem dobila vnetje živca in odležala teden dni z željo,
da tole zimo čim prej pozabim. Premikala sem se po polžje, uspela
priti do ambulante in nazaj, včasih do bolnišnice in seveda prav
tako nazaj. Mogoče je vsak dan malo bolje ali pa se prepričujem, ne
vem več.
Tako,
da me v kotu že mesec dni čakajo slike, ki jih moram obesiti,
ogledalo ki ga iščem, tapetnik Boštjan, ki je moje neativnosti
vesel, ker ima preveč dela in tako naprej in naprej.
Vmes
mi je uspelo prenoviti stranišča v »Vili Prešeren« in zaključiti
eno luštno stanovanje. Vsaj nekaj ….
barva vzorca zgolj simolična |
Ni komentarjev:
Objavite komentar