29. mar. 2015

Juhuhu, pomlad je že tu

Zima je bila naporna. V decembru sem si uspela poškodovati plaec desne roke. Potem sem se veselila januarja, ko si bom snela obveze in se, v najbolj sneženih dneh zime, lotila prenove dela stanovanja. Zgodba, da bo takrat najlažje, ker imamo naookrog manj dela (besede mojih predragih izvajalcev) in bodo pri meni mimogrede zaklljučili se je končala približno takole. Ko so bile vse tapete na tleh, stene pripravljene za kitanje, mimogrede, tega je bilo približno 90 m2, sem dobila gripo. Tisto pravo, z vročino visoko v nebo in bolečinami do prstov na nogah. Tako, da sem v pižami kolovratila med lestvami po hiši in gledala stene, ki so se sušile prepočasi – tisto o kitanju, mimogrede, se seveda ni uresničilo.
Na vprašanje kdaj bomo končali je bil odgovor približno tak, kot smo ga poslušali ko smo bili majhni: »Kolikokrat še prespimo in gremo na morje?«
No, kakorkoli, obrtniki so se pobrali, jaz pa sem se, recimo zdrava, lotila spomladanskega čiščenja, kljub koledarju, ki je kazal mesec februar. In sem dobila vnetje živca in odležala teden dni z željo, da tole zimo čim prej pozabim. Premikala sem se po polžje, uspela priti do ambulante in nazaj, včasih do bolnišnice in seveda prav tako nazaj. Mogoče je vsak dan malo bolje ali pa se prepričujem, ne vem več.
Tako, da me v kotu že mesec dni čakajo slike, ki jih moram obesiti, ogledalo ki ga iščem, tapetnik Boštjan, ki je moje neativnosti vesel, ker ima preveč dela in tako naprej in naprej.
Vmes mi je uspelo prenoviti stranišča v »Vili Prešeren« in zaključiti eno luštno stanovanje. Vsaj nekaj …. 







    




barva vzorca zgolj simolična
 




 

Ni komentarjev:

Objavite komentar