Kraška burja

Zaprisežena Gorenjka, s koreninami Trnovskega gozda, kjer piha burja. Najbrž genska zasnova  nekako prepozna svojo zgodovino.  Te dni  imamo kar močan veter  tudi na Gorenjskem. Kljub mrazu, ki te prepiha do kosti  je Bled čudovit. Sinjina neba, jezero v sivih barvah prihajajoče zime, nikjer nikogar in očiščujoč, suh veter.  

Prejšnji vikend sem v podobnem vremenu ponovno odkrivala Kras. Hrastovlje, muzeji in freske v cerkvici, katerih nisem videla od osnovnošolskih klopi dalje.  In kar me je prevzelo, je neverjetna pripadnost domačinov svojemu kraju. Vsega skupaj nekaj hišk in kar  dve galeriji. Pred cerkvico pa muzej orožja in popolnost v navdušenju  zbiratelja  predmetov iz  prve in druge svetovne vojne.

Na koncu pa  Škrbina in domačija Lojzeta Spacala. V zidovih se  še vedno čuti energija človeka, ki je posest uredil. Detajli na vsakem koraku, v kamenju pod nogami, v zidovih, v barvah, pa čeprav rdeče železne ograje.

Mogoče bo v bližnji prihodnosti domačija umetnika prepoznana kot narodna  dediščina in se bodo našla sredstva in volja do obnove.