Perzijske preproge

Moja ljubezen do perzijskih preprog je dolga in zvesta.

Kot deklica socializma sem si ogledovala naše »jugoslovanske« tepihe, ki so bili narejeni v »Proletarju« v Zrenjaninu. V bistvu so bile kvalitetne volnene strojne preproge, navadno v rdeči, bež ali temno rjavi barvi. Malo sem raziskovala, tovarna je šla v stečaj, nekaj jo je baje tudi pogorelo. Na žalost. Na podstrešju imam še vedno zvito njihovo preprogo.

Sčasoma sem postala bolj zahtevna. Spomnim se, da mi je gospa, ki je več let živela v Iranu in je poznavalka tkanja zabičala, da so najboljše preproge tiste, v katerih najdeš ptička. In kako ločiš dobro tkanje od slabega, kje mora biti vzorec, kako je s franžami. Kar precej zahtevna materija, sploh če se še poglobiš v razne pokrajine v Perziji, od katerih ima vsaka svoj prepoznaven vzorec. Bolj kot cenovna vrednost  preprog,  so me prepričevali njihovi  vzorci. Doma po stanovanju imam vse mogoče, od buhar, bahtijarjev, nainov, beluchev.  Selijo se iz enega prostora v drugega, včasih na čiščenje, včasih na šivanje. Moja pasja prijateljica je namreč imela obdobje, ko je oboževala grizenje  franž in vogalov. In so preproge res šle v franže.

 K današnjenu pisanju me je napeljala misel, da bi si preprogo iz razloga , ker jih drugam nimam več kam dati, omislila tudi v kuhinji.

Že dalj časa se namreč psihično pripravljam na barvanje lastnega stanovanja. In potrebujem motivacijo končnega izgleda, ker mi gre sam postopek odmikanja, premikanja, dogovarjanja, beljenja, pomičnih lestev, veder, čiščenja in vsega kar še spada zraven neznansko na živce. Najbrž tukaj velja rek o kovačevi kobili. Dodatno me je spravil iz tira moj prijatelj pleskar, ki mi je zagotovil, da bodo v 14 dneh sigurno podelali. Slišala sem samo besedo 14 in padla v dodatno depresijo. Podatek, da se bodo lotili takoj po novem letu, ko drugje nimajo dela in me bodo »poštukali« sem preslišala. Do praznikov je še daleč,  potrebujem pa pozitivno motivacijo, da se pripravim na januar.