David Nightingale Hicks

Baje da v Ljubljano prihaja Ikea. Ne vem, ali je to dobra ali slaba novica. Nova delovna mesta na eni strani in pa še večja globalizacija na drugi, tako nekako. 

Ampak ne želim razpravljati o Ikeii. Včeraj sem ob poslušanju poročil o Ikeii razmišljala o pokojnem gospodu Hicksu, ki me že dalj časa inspirira in njegovem intervjuju, ki je bil opravljen že dolgo nazaj,   Dotični gospod je bil vsestranski mož angleškega podeželja, ki si je kljub poroki  z aristokratinjo, privoščil boemski način življenja. Hkrati s poroko pa je pridobil tudi petične naročnike, kjer je lahko brez omejitev širil  svoje ideje in ustvarjal nepozabne ambiente.

 Predvsem se je zapisal v oblikovanje prostorov z geometrijskimi vzorci, kar verjamem da je bila kar revolucionarna poteza tistega časa. In pa barve. Sposobnost kombiniranja močnih odtenkov in starih in modernih kosov. Vzorec tapet  šestdesetih let, ki ga imamo kot asosciacijo na tiste čase je njegov.

Na intervju  sem se spomnila v odnosu do švedskega giganta in na Hicksovo  razmišljanje o kupovanju pohištva, kar se je zdelo   možu njegovega kova nezaslišano. Kupovanje pohištva v trgovini namreč.

Pohištvo se vendar podeduje, potuje iz roda v rod, ali se ga po skrbno izdelanih načrtih naroči v mizarski delavnici. 

Misel na nakup pohištvenega kosa v trgovini se mu je zdela  zelo neoukusna.

In pomislim na znane  kose Ikee. Ob  gledanju ameriških serij vidim predalnik  iz Ikee, katerega imam v domači knjižnici, ali še bolje. Zadnjič sem ujela mehiško nadaljevanko, kjer je steno v otroški sobi krasila tapeta, ki sem jo pred leti namestila v sobo takrat majhne punčke.

 

Odgovor, ali se veselim še ene Ikee  ni preprost. 

Poskušajmo najti kose pohištva z zgodovino, če si nečesa novega zelo želimo, naj želja počasi prerase v naročilo, ali obisk in nakup večnega komada, kakšen majhen kos pa si  kupimo v instant trgovini. 

In uživajte v slikah današnjega prispevka, ob misli da so bili ambienti  narejeni približno 50 let nazaj.