Mansfield Park

Moja duša bo vedno nepoboljšljivo romantična. »Viharni vrh« pa najbrž edina knjiga, ki se je lotim na vsakih nekaj let, z občutkom, da jo berem prvič. Najbrž se bom vedno jokala ob »Cvetju v jeseni«,  že skladba  iz filma mi zamegli oči.  Igor mi že ob prvem taktu, če sva skupaj,  reče, naj za božjo voljo ne jokam.

Sestre Bronte sem predelala do potankosti, poleg njih pa  je tukaj še Jane Austen. Presenetljivo je  dejstvo, da je ljuba Jane živela konec 18. stoletja in da  je bila knjiga Mansfield Park šele pred kratkim prevedena v slovenščino.

Zame nedvomno odkritje letošnjega  poletja, saj nisem verjela, da izvod ni ugledal našega jezika prej.
Za sodobnega bralca 21. stoletja je knjiga nauk ljubezni, prijateljstva, časti, vere, morale in lepote.   
Želela bi, da knjigo vzamejo v roke mladi bralci in da v liku glavne junakinje Fanny prepoznajo vsaj delček vrednot, ki bi še kako koristile vsakdanu zdaj.   
Po delu sta bila posneta dva filma, kar me ob dejstvu, da ju še nisem gledala neizmerno veseli. In spet smo pri jeseni,  kaminu, dobri knjigi, dobremu filmu... 

 

ELEGANCA JEŽA

Ježi so živali, ki so nam zanimivi od daleč, vemo, da se zbodemo, če se jih dotaknemo in vemo, da imajo ljubek smrček in učke in majhne drobne nožice. In radi imajo hruške in mleko.

Naslov knjige mi je bil uganka. Težko namreč izberem čtivo zase,  zato sem zaupala  priporočilu »Bukve«  in se podala v Pariz , v stanovanjsko hišo, izgrajeno  tam, v začetku dvajsetega stoletja.

V njej prebivajo različni stanovalci, vsem razen njihovi hišnici pa je skupno bogastvo. V finančnem pomenu besede. Bogata pa je tudi njihova hišnica, gospa Renee, ki prijateljuje z deklico Palomo. In tukaj dobimo povezavo z ježem. Palomin izraz za Renee.

Res lepa knjiga, priporočam vsem, ki imajo radi nežno, tenkočutno pisano besedo.

Najlepše slovenske prenovljene hiše 2

 

Ta vikend sem se z največjim veseljem lotila branja knjige, ki sem jo prejela v dar od meni zelo ljubih oseb. Vsakič, ko dobim darilo, ki je izbrano in vem, da je bilo kupljeno premišljeno samo zame se neizmerno razveselim.

Knjiga je zelo dobra. Avtorica Živa Deu ne more skriti svoje arhitekturne duše in  pretanjenga okusa za lepo.

Domovi, ki so predstavljeni, so skrbno izbrani, rešitve pri prenovi in opremljanju pa nam predstavljajo lastnike, ki so svoje domove načrtovali in opremljali z ljubeznijo do bivanja in  do kulturne dediščine.

V poplavi instant opremljanja po meri  in prebiranju raznih prispevkov o urejanju bivališč, ki so nam na voljo v revijah, ki se ukvarjajo s tovrstno vsebino,  je knjiga svetla zvezda na svojem področju. Na žalost je na  slovenskem knjižnem  trgu tovrstne domače literature malo.

Vsem ljubiteljem urejanja bivališč toplo priporočam.

Mala Anglija

Sneženi dnevi, kava, čaj, tišina brez televizije in računalnikov in telefonov..  Včeraj sem zaključila z romanom Mala Anglija, grške pisateljice Ioanne Karystiani.  Vsem, ki imate radi čutnost in droban opis detajlov od srca priporočam.

Mogoče sem v nekaj delčkih pomislila na sestre Bronte, čeprav je roman pisan v letu 2012.

»Je otok in je morje. Na prvem kraljujejo ženske, na drugem moški. Takrat, ko se moški izkrcajo, se zamajejo temelji ženskega mikrokozmosa. Moški je navsezadnje samo gost, obiskovalec in vendar je njegova samozavest neizmerna: na malem Androsu se na začetku 20. stoletja po njegovi zaslugi živi tako rekoč kot v Angliji, kjer ima večina otoških ladjarjev pisarne in interese. Mala Anglija je tudi ime ladje s katero odpluje v smrt mož otočanke Móshe. Ljubila ga je tudi njena sestra Orsa, a se je njuna mati sama odločila o zakonskih zvezah svojih hčera. V tradicionalnem svetu nezakonita ljubezen nima prihodnosti, in kot pravijo domačinke: ljubezen je kratka, bolečina pa dolga.«

Beletrina – prepis iz knjige

petdeset odtenkov sive

 

Ena od knjig letošnjega poletja, ki mi je vzela eno noč spanja in en dan hranjenja. Po prodaji je na Amazonu presegla Harry Potterja in je najbolj prodajana knjiga v zgodovini best sellerjev. Po naključju sem kupila prvi del, ko pa sem se takoj po  dopustu  podala po drugega, ga nisem dobila. Lahko kupim sicer angleško verzijo, slovenski prevod pa izide 20. septembra. Kritike, ki sem jih brala so dobre, razen nekaj naših pametnjakovičev, ki pa tako ali drugače  vse skritizirajo, kar je med drugimi tudi nacionalna bolezen. 

Stil pisanja vsekakor ni primerljiv z klasiki 20. stoletja, a  tega  pri tej  vrsti literature ne iščem. 

O vsebini ne bom razlagala, privoščite si miren, deževen vikend v družbi polovične  sivine .