V
zadnji izdaji Ambienta sem se med prebiranjem ustavila pri članku Danaje
Vegelj. Nekako me prehiti s svojim
pisanjem, pod vsako njeno kolumno bi se
lahko podpisala. Razmišljanje o etiketiranju modnih znamk, ko oblačenje ni več
stil, temveč postane reklamno orodje blagovnih znamk. Naj se napisi vidijo povsod. Na torbicah, čevljih, na nas, v naši okolici,
na avtu, ki ga vozimo, na obuvalu, v katerem se ne da hoditi. Včasih vse skupaj
deluje že burleskno. Nekakšen indigo, ki ga srečuješ na ulicah mest. Torbice
LV, kupljene na stojnicah čez mejo, ure,
katerim pravim »rolči«, iz nakupa na
isti stojnici. Po možnosti v kombinaciji s plastičnimi sandali za na plažo.
Pri
urejanju naših domovanj je situacija precej podobna, le da malo manj očitna,
ker stanovanj in hiš pač ne srečujemo na cesti. Vse kar je dobrega na odpad,
nič novih oblazinjenj starih kosov, hitro v najbližji »ceneje ne gre« in instant domovanje, takšno, kot ga imajo sosedovi je
nared.
Včasih
najdem kakšno blagovno znamko, ki je brez etiket, kvalitetnih materialov in
nekako trajnica za nekaj sezon. Med zadnjim potepanjem sem tako uživala v
»COS«, ki je počitek po omenjanju Moschinove zadnje kolekcije, ki je svojo
tržno nišo našel na ruskem trgu. Moto, ni važno kako izgleda, ni važno počutje,
pomembno je da se vidi cena, je očitno več kot našel svoje uporabnike.
Želim
si, da bi posegali po plaščih, ki nam visijo v omari že več let, da bi škornje
vsako sezono odnesli k čevljarju in jih pripravili za naslednjo, da bi volnen
pulover, ki nam ni več všeč razparali in naredili novega. In da bi torbico, ki
je v družini prisotna že več let, recimo izpod rok gospe Grošelj, klasična črna, ponosno
dopolnjevala naš večerni outfit. Nove kose bi kupovali skrbno načrtovano,
prisotna bi bila nekaj časna želja. Da se trend iz brezglavega nakupovanja
obrne v skrbno načrtovane projekte, ki bi nas na nek način osrečevali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar