Včeraj
sem si zložila kupček revij, jih lično zložila
zraven fotelja in že vnaprej napolnila košaro z drvmi. Čaja nisem skuhala,
ker bi se do danes, ko naj bi se predvidena siesta zgodila ohladil.
Potem
pa sem na toploto in čakajoči kupček mislila že navsezgodaj ob lopati in
kidanju, kjer me je seveda, koledarskemu mesecu primerno, prezeblo do
kosti.
Čakal
me je ameriški Vogue, ki se ga vedno lotim od zadaj pa proti naslovnici. Nekje
sem prebrala, da to počnejo ljudje, rojeni v znamenju dvojčka, kar me je
pomirilo, da ne delam kaj nenormalnega.
Pri
Vogue me vedno znova preseneča sistem same revije. Veliko reklam, pa vendar na
koncu prisoten občutek zadovoljstva. Objavljeni teksti so skrbno izbrani, nič
politike, nič komercialnega, poseben izbor tematike. Verjetno je Anna Wintour na
mestu glavne urednice tako dolgo z velikim razlogom.
Na
koncu navadno najdem nekaj stvari, ki so namenjene prebivanju.
To
pot o življenju družine na Škotskem podeželju. In se zamislim nad bivanjsko kulturo prebivalcev podeželske
graščine. Seveda je prisotna družinska
zgodovina, saj so kosi pohištva z letnicami predprejšnjega, zadnjega in
aktualnega stoletja.
Mogoče
me je predstavitev prostorov spomnila na
Todda Selbya, katerega delo spremljam že
dalj časa. Njegovi fotografski utrinki prostorov dejansko zaznajo lastnikov,
njihov način življenja in niso zgolj
fotografije skrbno urejenih prostorov brez duše, za katere ne veš ali so
razstavni prostor ali resnično nekdo v njih prebiva.
Tako,
da danes nekaj fotografij z dušo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar