Po dolgem času sem bila spet v Gozd Martuljku.
Srčika Gorenjske, me vedno spominja na Kekca in besedo vršaci. Kar nekaj
slovenskih besed se mi zdi neizmerno lepih in slednja sodi mednje.
Od nekdaj sem zagrizena bralka. In tako so
razkošne travnate pokrajine, take, kot ji je opisoval Tolstoj, Indijanci so Vinetouji, Napoleon pa je
bil romantično zaljubljen v Desiree.
Tako in nič drugače.
Vršace je opisoval Vandot, Heidi in Klara sta jih opazovali, ko sta
sedeli pred dedkovo kočo. Divja, precej nedostopna narava.
In tako je v Gozd Martuljku. Jesen barva liste, vrhovi bodo vsak čas
pobeljeni. In v mirnem zavetju gora je naselje treh hiš, ki so nastale po
zamislih Marka Smrekarja.
Stanovanja so svetla in prostorna. Predstavljm si mrzlo zimo, naletavanje snežink in zavetje doma. Pri prvem stiku s prostorom vedno
razmišljam, ali bi lahko živela v njem. In tukaj bi lahko. Mogoče bi včasih pred
tišino morala pobegniti v mestni
vrvež. Pa najbrž ne za dolgo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar