Pasja drama

Ko sem se odločila pisati blog, sem sama pri sebi sklenila, da v njem ne bo kančka političnega, negativnega ali osebnega. Razen slednjega, je navedenega  zadosti v vsakdanjem življenju.

Pravila pa so zato, da se kršijo. Članica naše družine, verjetno najpomembnejša,  je sedemletna nemška bokserka Juna. Obvladuje nas in svojo okolico. Kar je včasih problem, glede na lokacijo naše hiše ob glavni blejski promenadi, kjer se dnevno sprehodi nešteto štirinožcev. Nekateri  izmed njih  čakajo svoje lastnike pred pošto, kar je posebna veselica, ker jih nepretrgoma preganja iz vseh mogočih fasadnih odprtin.

Ker je neizmerno razvajena,  hodi z mano v službo in tam ob slabem vremenu spi na kavču, iz katerega se ne zmeni za nič, če pa je zunaj lepo vreme,  utruja do zmage in se sonči na travi.

V nedeljo sva, kot ponavadi, večino dneva preživeli sami in po dolgem sprehodu lenuharili.  Juna se je pretegovala v vseh možnih položajih in kar naenkrat začela nenormalno otekati. Po celem telesu je dobila za male žogice velike bule, tresla pa se je kot šiba na vodi.

Lastniki živali  bodo razumeli mojo popolno paniko. Živa, mlajša hči,  ki se je ravno pojavila doma, je pričela klicati vse po spisku in v treh minutah je bila naša hiša polna. Mrzle brisače, adrenalin, claretin, medrol. Teorija, da je pojedla oso, je obveljala za vzrok.

In nam je uspelo obvladati situacijo. Predozirala sem ji odmerke vseh navedenih sestavin, prijateljica veterinarka, tista ki ima rada samo krave in  je bila v pasji drami navzoča,   je rekla, da škode itak  ne morem narediti. Juno je božala, kar se ne zgodi pogosto, ker pač ni krava.  In škode  očitno nisem naredila. Moja pasja prijateljica  se je kmalu  odpravila spat  v svojo košaro. Na živce smo ji šli vsi po vrsti in vzela si je preostanek nedelje,  kot se za Gospodov dan spodobi.

Ker smo alergijske reakcije na ose reševali že pri Živi,  sem se odločila, da takega stresa nočem več. In da bom pri sebi vedno imela medrol, claretin in še kaj.